Takole piše Economistov dopisnik z Balkana v svojem dnevniku: »So, if you are a politician in a western European country, and you think you can score a few extra votes by disparaging EU enlargement into the Western Balkans, please do think again. Enlargement is only part of the process for bringing durable peace and security to the Balkans, but it is an essential part, and the hope of it is doing much good already. Help the Balkans to continue that progress. Don’t let history get in the way again.«
To je izjavil slovenski zunanji minister: »Razmišljamo o tem, da bi nadaljevali pogajanja in da bi Srbi morali pogoj sodelovanja s Haagom uresničiti do konca pogajanj. S tem bi nekako približali standarde, ki so predpisani za Srbe, tistim standardom, ki so bili predpisani za Hrvaško.«
Pustimo ob strani glavno haaško tožilko Carlo del Ponte in njeno reakcijo na zdaj že zloglasni intervju Dimitrija Rupla za European Voice. Bolj me zanima, kaj pravzaprav v zvezi s tem mislijo drugi zunanji ministri EU, nekako molčeči se mi zdijo. Pravzaprav me bolj zanima tudi, ali je Rupel (ki je bil nedavno na obisku v Beogradu) samo po naključju govoril o ‘opuščanju trdih pogojev za Srbijo’ prav v dneh, ko je prišel na dan predlog (Martija Ahtisaarija) ureditve statusa Kosova. In ne-na-zadnje me zanima, zakaj sta Rupel in Ahtisaari pohitela s svojimi izjavami oziroma predlogi; zakaj nista počakala na povolilni razplet v Srbiji oziroma novo vlado.
Hm, na eni strani kot da kaže, da Evropa za obnovitev pridružitvenih pogajanj s Srbijo ne namerava več zahtevati poprejšnje izročitve Ratka Mladića. To ni videti ne pietetno in ne pravično do žrtev (Srebrenice in drugih morišč), je pa tudi res, da se zgolj zato Mladić še ne bo izmaknil Haagu. Morda bi se prav zato celo (prej) znašel tam, ker bi imel Beograd zelo oprijemljiv interes za izročitev.
Na drugi strani se zdi, da ‘mednarodna skupnost’ od Srbije pričakuje odpoved Kosovu. To je videti pietetno in pravično do žrtev srbskega nasilja v pokrajini, je pa tudi res, da problem s tem ne bi bil rešen. Nasprotno, morda se je prav zato že zaostril, saj ga je Srbija, utrujena od ultimatov, kot nesprejemljivega nemudoma zavrnila. Povrh v ‘mednarodni skupnosti’, ki stoji za predlogom, ni Rusije, najbrž tudi Kitajske ne (in še koga), članic varnostnega sveta OZN, zato je malo možnosti, da bo predlog uresničen, kakor je zapisan.
Help the Balkans? Nekako se mi zdi, da na takšen način ne bo šlo.
1. Da se evropski zunanji minister Javier Solana po pogovoru s Carlo del Ponte ni prikazal pred novinarji in izjavil niti diplomatske floskule We had very good and constructive talks, pomeni, da ima res velik problem.
2. Zunanji ministri EU na zasedanju januarja v sklepu za Srbijo niso omenili Haaškega sodišča, ampak le “upanje, da bo nova srbska vlada konstruktivno sodelovala z mednarodno skupnostjo”. Kaj si pod tem predstavljajo, seveda niso povedali.
3. Solana gre ta teden v Beograd, Carla del Ponte bo šla prepričevat Madrid in Rim, da brez glavnih obtožencev v Haagu Srbija ne more nadaljevati pogajanj
4. Kosova ministri v sklepih sploh omenili niso, čeprav so že vedeli, kaj predlaga Ahtisaari.